fotografiranje
Pričujoči tekst sem napisal pred dvema letoma in je bil del poskusa, da bi izdal prvo kjnjižico z fotografijami. Ker nisem imel veliko pojma o teoriji sem se proslavil z kar nekaj tople vode.
“Misliti ne pomeni več enotiti, delati videz domačen v podobi velikega načela. Mislti pomeni naučiti se spet gledati, biti pozoren, usmerjati zavest, narediti tako kot Pruts, iz vsake misli in vsake podobe nekaj posebnega.” (Albert Camus - Mit o Sizifu)
Posamična fotografija nima pojasnjevalne moči, pač pa je najnatančnejši opis s svetlobo zapisane podobe. Da bi fotografijam dali pojasnjevalno moč, jo združujemo v skrajno subjektivne serije. Tako je subjektivnost pri fotografiji dvostopenjska: pri fotografiranju samem in pri nabiranju fotografij v zaključene opuse.
Le fotografija, ki jo povezuje jasno zasnovan filozofski okvir, ima moč, da pojasnjuje, dokazuje ali pa ovrže odgovore na vnaprej zastavljena vprašanja.
Fotografija je vse od začetkov vizualno raziskovanje na več ravneh hkrati. Vpraševanje po vidni predmetnosti prej ali slej privede do poskusa samopremišljevanje o relacijah v prostoru in času. Fotografiranje je vse od zasnove do končnega izdelka podobno poteku znanstvenega dela, v fazah zbiranja, priprave in obdelave podatkov ter končne interpretacije.
Fotografska vizualnost s fotografiranim je dvolična, saje je na prvi pogled podobna potrošniški obsesiji posedovanja. Fotograf si lasti podobe, ki jih zbira in z njimi manipulira. Podobe so potrošni materjal za ustvarjanje serij.
Lastniki podob smo še pred fotografiranjem, saj je fotografija le pripomoček, da podobe ohranimo. Želja po ustvarjanju predmetnosti s pomočjo manipulacije podob je univerzalna in se manifestira prek različnih medijev.
